Ljubezen ima veliko oblik. Od materinske ljubezni, do ljubezni med partnerjeva in je spet tam ljubezen med prijatelji in sestrska ljubezen. Včasih pa je tudi že sama naklonjenost ena vrsta ljubezni. Ljubim lahko ljudi, živali, rastline, predmete in stvarstvo. Vsi imamo potrebo ljubiti in biti ljubljeni. Življenje polno ljubezni je bogato in radostno. A malo kdaj se sprašujemo kaj pravzaprav ljubezen je? Vrednota, čutenje, razpoloženje ali nežnost. Po mojem mnenju je ljubezen takrat ko je odnos do človeka, narave ali predeta oglašen z notranjim občutjem ljubezni. Zagotovo je to besedo težko opisati, saj je resnično kompleksna in zajema ogromno oblik. Ljubezen med partnerjema se popolnoma izraža kot sestrska ljubezen. Ljubezen med dvema prijateljema je tudi popolnoma drugačna.

In ljubezen je lahko tudi izrojena in se da na njen račun človeka dobro izsiljevati. To jaz poimenujem čustveno izsiljevanje. To resnično boli a človek, se je za ljubezen pripravljen ponižati in prosjačiti. Ljubezen nas dela neumne, ko spoznamo svojega sanskega partnerja ali partnerico. Še se spomnim, ko sem spoznala svojo prvo ljubezen. Moj prvi je bil popoln. Vse kar sem si lahko želela. Lep, prijazen in meni naklonjen. Kaj več bi si človek še želel. A danes vem, da je zelo posebno, da se ujemajo tudi ostale vajine vrednote, da se znata uskladit, da imata morda skupne interese, da se podpirata in ustvarjata okolje drug za drugega, kjer se lahko vsak na svojski način popolnoma izrazi. V partnerstvu nobeden ne more biti zares čuden. Vsak samo je. Takšen kot je in takšnega se ga sprejme. A to ni izgovor, da se ti ni potrebno potruditi zato, da bi bil za svojega partnerja boljši. Pravzaprav je nemogoče, da bi se dva v vsem ujemala, saj sta odraščala v različni družinah, zato imata različne poglede na svet in pričakovanja. A v kolikor se znata uskladiti bo njuna zveza zagotovo uspešna in srečna, saj bo vsak od njiju notranje izpolnjen in ljubljen.